Kako pogosto obiskovati starše?

Pogostost obiskov staršev je ena izmed tistih tem, ki se velikokrat odvija v družbi, še posebej med mladimi družinami in njihovimi prijatelji. Ali lahko pogostost obiskov staršev resnično vpliva na kvaliteto partnerskega odnosa ali odnosa s širšo družino? Kolikokrat na teden, mesec ali celo leto, bi morali obiskovati svoje starše, da bi ohranili zdrav in zadovoljajoč odnos? Ali pa jih obiskujete »ker se spodobi«?

Vprašanja, ki se nam porajajo so številna, a hkrati pomembna za razumevanje lastnih potreb in potreb naših bližnjih.

Tudi v naši družini smo se zadnjič pogovarjali o tej temi. Poskušali smo globlje razumeti, kako naše dokaj pogosto druženje vpliva na naše odnose. Skozi pogovor smo se poglobili v različne vidike te tematike in na koncu prišli do skupnega zaključka. Katerega, pa boste odkrili v nadaljevanju.

Družina na prvem mestu

Kot večini ljudi, je tudi meni družina izjemno pomembna. Ni skrivnost, saj sem že večkrat izpostavila, tudi na svojem prvem blogu Od čistilke do podjetnice, da sem zaradi svojih otrok postavila svoje osebne ambicije in želje na stran. To ni bilo mišljeno kot žrtvovanje sebe zaradi njiju, temveč kot izbira, ki sem jo naredila, ker sta mi otroka pomenila več kot karkoli drugega v mojem življenju, vključno s kariero. Ko pogledam nazaj na svojo življenjsko pot in vidim, kako sta moja sinova zrasla in se razvila, bi brez omahovanja ponovno naredila isto. Seveda bi nekatere stvari naredila drugače, vendar bi še vedno dala prednost njuni vzgoji in izobrazbi. Pogosto poudarjam, da so otroci projekt za celo življenje, kot je modro dejal Sanghuru. Imamo jih tu z razlogom, kajne?

Kako pogosto se danes srečujemo, ko sta si sinova že ustvarila svoje družine?

Ko sta sinova zrasla, sta svoji dekleti pripeljala tudi k nam domov. Skupaj smo se odpravili tudi na morje. Verjetno bi se težko odločila za takšne skupne trenutke, če ne bi bilo med nami razumevanja in povezanosti.

Medosebni odnosi so mi pomembni, pri čemer sem vedno poudarjala, kako ključno je, da se brata med seboj razumeta in ne dovolita, da bi kdo posegel v njun medosebni odnos.

Pred nekaj leti je mlajši sin izrazil željo, da bi vsako leto, če bo le mogoče, vsi skupaj preživeli vsaj nekaj dni dopusta. Ta ideja je postala tradicija, ki jo ohranjamo še danes. Vsako poletje si vzamemo nekaj dni za skupno druženje, če nam obveznosti to le dopuščajo. Prav tako se redno srečujemo na prednovoletni večerji ter praznovanju rojstnih dni. Seveda so tudi spontana in neformalna druženja, ko se srečujemo brez posebnega razloga. Proti koncu tedna pa v našo družinsko Viber skupino napišemo, ali je kdo za kosilo, večerjo ali pa le za palačinke in kavo/čaj. Ker vsi radi uživamo v domačem pečenem kruhu, ga večkrat spečem tudi med tednom, fotografiram in sporočim, če je kdo zainteresiran. Odgovori so vedno pozitivni, včasih pa kdo med njimi vpraša, ali je "pekarna Zumra odprta?" :)

Pogovori, ki spreminjajo: Odraslost, družina in prenos vzorcev

Od nekdaj me vznemirja vprašanje, zakaj sem takšna, kot sem. Zakaj delujem tako, kot delujem? Ko sem pred leti začela raziskovati in postajati bolj ozaveščena o svojih vzorcih, ki so me zaznamovali skozi življenje, sem si zastavila cilj: Delati na tem, da ozavestim čim več svojih navad, prepričanj in vzorcev, da jih moja sinova ne bi prenašala na svoje družine v prihodnosti. Na naših srečanjih se zato tudi soočamo z izzivi, konflikti in nerazumevanji. Nič več ne potiskamo pod preprogo. Čeprav je včasih boleče, se pogovarjamo o naših vzorci in od kod izvirajo, o našem otroštvu ter najini vzgoji.

Sinova trdita, da sem bila stroga mama. Ob nekaterih spominih me včasih stisne pri srcu, a zdaj vem, da sem delovala po svojih najboljših močeh, prepričanjih in da nisem znala drugače. Na začetku ozaveščanja lastnih vzorcev je bilo težko. Dolga leta sem krivila svoje starše, predvsem mamo za nekaj, kar mi ni dala. Predvsem za ljubezen, ki jo nisem čutila in sprejemanje. Ob spominih nanjo imam mešane občutke. Ne vem točno zakaj se zgodnjega otroštva, pa tudi mladostništva skoraj ne spomnim. Zdaj razumem, da je to posledica travm in potlačenih čustev. Da sem preživela, se je moje telo moralo zaščititi tako, da sem pozabila stvari, ki so bile preveč boleče. Kljub temu sem, po mojem mnenju, med desetimi otroki še najbolje »odnesla«. Mame ne krivim več. Zavedam se, da mi je dala največ, kar je lahko in da je njeno otroštvo zagotovo bilo neprimerno težje kot je bilo moje.

Žal mi je, da mojih staršev ni več med nami, da bi se lahko pogovarjali o otroštvu in življenju. Zdaj imam znanje in vem, kako bi to storila. Pred leti, tega ne bi zmogla. Žal je prepozno. Verjamem, da nam življenje ponuja priložnosti za dokončanje potlačenih čustev, bodisi v odnosu z drugimi ljudmi, ali na drugačne načine. To je pa že druga zgodba.

»Ne priporočam prepogosto srečevanje s svojimi starši!«

Na našem zadnjem družinskem srečanju je starejši sin delil misli enega ameriškega strokovnjaka, ki je trdil, da pogosti obiski staršev lahko tudi negativno vplivajo na odnos med partnerji. Čeprav sem se v določeni meri s takšnim razmišljanjem strinjala, sem se odločila, da o tem malo razmislim.

Po razmisleku sem se drugi dan odločila deliti svoje misli z družino v naši skupini "Družina" na Viber- u:

» Razmišljala sam o včerajšnjem pogovoru, o temi o obiskovanju staršev:

1. To je on govoril iz lastnih Ameriških izkušenj. Večina jih dela po cele dneve, partnerja se skoraj nič ne vidita in potem gresta k staršem za vikend, verjetneje živijo daleč in zato potrebujeta cel dan za obisk.

2. Verjamem, da je vse odvisno od kvalitete odnosa, bodisi partnerskega, bodisi družinskega. Če se partnerja ne razumeta in ne znata imeti iskrenih pogovorov in skupnih ciljev, ne pomaga, da sta vse vikende in dneve sama skupaj. Sta lahko v tišini in vsak v svojem kotu. Jim bo kaj pomagalo?

3. Če govorim iz lastnih izkušenj, ko sva živela daleč, brez svojcev in sorodnikov in po nekaj mesecev nisva obiskala svojih staršev, bi po njegovem, morala midva imeti super odnos, idealno razmerje!

4. Če se mi, kot družina, družimo 1x na mesec (hipotetično), ali lahko gradimo bolj globoke in iskrene odnose? Ali bolj površinske?

ZAKLJUČEK( za 1x)😁

Sami izbirate/- mo, kakšne odnose bomo/boste imeli.

Moje mnenje je, da se globoki odnosi gradijo na iskrenosti, medosebnem spoštovanju in skupnem druženju. Tudi skozi nerazumevanje in konflikte. Če se ve, s kakšnim namenom so. Če smo se sposobni soočati z njimi.

Ja, vse je odvisno od kvalitete odnosa, kaj hočemo in kakšne cilje imamo.

In na koncu; ja, jaz sem za skupna druženja pod pogojem, da si jih tudi vi želite. Brez občutka dolžnosti, sploh pa ne zato, ker se to "spodobi".

Rada vas imam«

Seveda so se strinjali, da je potreben balans; da si vzameta partnerja čas samo za sebe in čas za skupna druženja. Tako, smo si tudi zastavili.

Zaključek: Sprejemanje, Ljubezen in Sposobnost reševanja konfliktov.

Obiski staršev in njihov vpliv na partnerski odnos ter odnose v družini so kompleksen in pomemben vidik življenja. Čeprav ni enotnega pravila, kolikokrat bi morali obiskovati svoje starše, je ključno, da vsak par najde ravnovesje, ki ustreza njunemu življenjskemu slogu in potrebam. Globoki odnosi se gradijo na iskrenosti, skupnih izkušnjah in sposobnosti soočanja s konflikti. Pomembno je razumeti, da ni pomembno le število srečanj, temveč predvsem kakovost in povezanost med udeleženci.

Osebno verjamem v pomen rednih druženj s starši in družino, saj lahko skozi ta srečanja gradimo globoke, trajne odnose. Vendar pa je treba upoštevati tudi potrebo po času, ki ga par preživi, da lahko okrepi njun partnerski odnos. Ključnega pomena je, da se odločitve sprejemajo iz ljubezni, spoštovanja in želje po gradnji trdnih odnosov, ne pa iz občutka dolžnosti ali družbeno pričakovane norme.

Na koncu je pomembno, da vsak par najde svojo pot glede obiskov staršev, ki je v skladu z njihovimi vrednotami in željami. Ključno je, da te odločitve sprejemajo skupaj in zavedajoč se posledic ter možnosti za rast in razvoj tako partnerskega odnosa kot odnosov v širši družini.

V naši družini smo se soočili s tem vprašanjem in prišli do zaključka, da je ključnega pomena najti ravnovesje med obiskovanjem staršev in negovanjem lastnega partnerskega odnosa. Sprejemati odločitve iz ljubezni, spoštovanja in zavedanja lastnih potreb ter potreb partnerja, je ključno za gradnjo zadovoljujočega življenja in odnosov.

Zato je odločitev, kolikokrat obiskujete svoje starše, povsem osebna in odvisna od vaših lastnih vrednot, prioritet in okoliščin. Ne pozabite pa, da so iskrenost, empatija, sprejemanje ter sposobnost reševanja konfliktov ključni elementi vsakega zdravega odnosa. Naj bo vaše potovanje skozi odnose polno ljubezni, razumevanja in medsebojnega spoštovanja.

Če pa se po obisku staršev vrnete domov izčrpani in brez energije, potem se vprašajte, zakaj? Kaj ali kdo vam črpa energijo? Starši? Tašča?

Če je kaj od tega, potem je potreben drug pristop in drugačen način komunikacije. Kako in na kakšen način, pa vam pri tem lahko pomagam tudi jaz.

Pišite, komentirajte, kako pri vas potekajo družinska srečanja ali samo pošljite vprašanje. Vesela bom vašega odziva.

Do naslednjič ...