Samospoznanje in sprejemanje sebe sta ključnega pomena za osebno rast in duševno zdravje. Vsak izmed nas nosi v sebi več različnih delov – čustva, prepričanja in navade, ki so se oblikovala skozi naše življenje, še posebej v otroštvu. Njihova naloga je bila, da nas zaščitijo od nečesa. In nas še vedno ščitijo. Lahko se pokaže kot strah, jeza, nezaupanje, previdnost ... Vse te plasti so del naše notranje pokrajine, ki pogosto ostaja nevidna in neraziskana. Ampak kaj se zgodi, če teh delov ne prepoznamo in ne sprejmemo?
Kako se ta nezavedna dinamika izraža na višjih ravneh, kot je družba? Voditelji in politiki, ki se ne zavedajo svojih notranjih konfliktov ali jih celo zanikajo, vplivajo na stanje celotne države. Zanikanje težav in preusmerjanje pozornosti na manj pomembne stvari je znak pomanjkanja čustvene zrelosti. Posledično se družba sooča z revščino, slabimi odnosi in naraščajočim nezadovoljstvom. Zakaj se voditelji tako bojijo izgubiti svojo moč? Pogosto gre za strah pred soočenjem z lastnimi ranami in nesprejetimi deli sebe. Kot je že Jimmy Carter rekel: »Zdaj bolj kot sploh kdaj prej potrebujemo voditelje, ki bodo odvračali strah od nas in krepili zaupanje v prirojeno dobroto in domiselnost človeštva.« Kako so odvračali strah od nas se je pokazalo še posebej v obdobju izpred dveh letih, pa mislim, da ni potrebno komentirati. Ali bomo kdaj imeli politike in voditelje, ki bodo tega sposobni? Po pričevanjih nekaterih in glede na to, kakšna je trenutna situacija po svetu, so pred nami časi velikih sprememb. Mogoče se pa le najde nekdo, tudi med politiki, ki bo deloval na način, kot ga je omenjal Carter.
Podobno kot na državni ravni, tudi v podjetjih uspeh in zdravje organizacije temeljita na zdravih odnosih med zaposlenimi. Če vodje uporabljajo svojo moč na način, da zatirajo ali nadzorujejo druge, je tukaj vprašanje, kaj v resnici poskušajo zaščititi v sebi? Nezavedni strah pred izgubo nadzora ali neuspehom vodi do slabih odnosov, slabše produktivnosti in pogostih napak. Uspešno podjetje je zgrajeno na temeljih razumevanja in sprejemanja različnosti vsakega posameznika, ter na pripravljenosti vlaganja v znanje in opolnomočenje posameznikov za sposobnost soočanja z izzivi v vsakodnevnem življenju.

Družinski odnosi odražajo notranje stanje vsakega člana. Starši, ki se niso pripravljeni soočiti z izzivi ali jih celo zanikajo, ustvarjajo disfunkcionalne odnose. Če se starši ne zavedajo svojih čustvenih bremen, jih nezavedno prenesejo na otroke. Zakaj zanikajo težave? Kaj v sebi ščitijo? Strah pred priznanjem svoje lastne ranljivosti pogosto vodi do težav v komunikaciji in globokih čustvenih razpok znotraj družine.
Na koncu ugotovimo, da smo posamezniki tisti, od katerih je odvisno vse zgoraj omenjeno. Vsak posameznik je toliko zdrav, kolikor lahko sprejme vse dele sebe in se zaveda svojega Jaza, svojega Sebstva. Nesprejemanje sebe in svojih notranjih delov se pogosto kaže v nesprejemanju drugih ljudi. V drugih prepoznamo tiste dele sebe, ki jih še nismo sprejeli, kar v nas sproži neprijetna čustva. Zato pogosto rečemo, da nekaterih ljudi ne prenesemo – v resnici pa ne prenesemo tistega dela sebe, ki ga vidimo v njih.
Vsi nosimo v sebi različne dele: ljubeznivega, maščevalnega, kritičnega, obsojajočega, uspešnega, tistega, ki hrepeni po moči za preživetje in še mnoge druge dele. Ali se teh delov sploh zavedamo? Ali jih sprejemamo? Zakaj čutimo potrebo po kritiziranju drugih? Koga ali kaj v sebi poskušamo zaščititi? Kateri del sebe skrivamo? Ali smo bili v otroštvu pogosto kritizirani, morda s strani matere ali očeta? Danes morda kritiziramo druge zato, da bi zaščitili potlačena čustva otroka v sebi, ki noče več občutiti bolečine iz otroštva.
Če govorimo preveč, čeprav nas nihče ne posluša, se lahko vprašamo: ali so nas starši poslušali, ko smo jim kot otroci želeli nekaj povedati? Mnogo vodij, ki izkoriščajo svojo moč nad drugimi, v resnici beži pred lastno nemočjo. Pogosto so te vodje disfunkcionalni v lastni družini in niso sposobni graditi zdravih medosebnih odnosov.
Podobno velja za otroke in mladostnike, ki izražajo jezo, agresijo ali se zapirajo vase – tudi oni poskušajo zaščititi nekoga ali nekaj v sebi. Žal se njihovim izbruhom pogosto pripisujejo različne motnje, redko pa kdo razišče izvor teh 'klicev' na pomoč.
Otroci ali mladostniki se pogosto postavijo na stran nasilneža, ker sovražijo lastno nemoč in se ne morejo soočiti s svojimi notranjimi občutki šibkosti. Pogosto zanikamo svoja čustva ali se jih sploh ne spomnimo, saj so varno spravljena v naši podzavesti, dokler jih nekdo ali nekaj ne aktivira. Takrat pogosto slišimo fraze kot "počila mi je struna" ali "stopil mi je na žulj". To pomeni, da je bilo aktivirano neko potlačeno čustvo, ki je bilo prej varno skrito. Ne moremo burno odreagirati na čustva, ki jih v sebi nimamo ali jih ne poznamo. Žal se ne moram spomniti naslova dokumentarnega filma, ko so pobirali otroke ulice, ki so lahko preživeli le, če so znali premagati strah in se prilagodili zakonu močnejšega. Njihova naloga je bila, da prepoznajo določena čustva, ki so jih na računalniku izražale osebe. Nobenega pozitivnega čustva niso znali poimenovati. Prepoznali so pa vsa negativna, kot so strah, jeza, nemoč, sovraštvo ...
Ključ do spremembe leži v tem, da se zavemo in sprejmemo vse dele sebe. Čuječnost, samoopazovanje in prepoznavanje svojih čustev so prvi koraki na poti k ozdravitvi. Naša notranja pokrajina je lahko polna različnih čustev – prijetnih in neprijetnih. Pomembno je razumeti, da so vsi ti deli sestavni del naše osebnosti in nas oblikujejo kot celoto. Ko se naučimo sprejeti sebe v celoti, bomo sposobni globlje razumeti in sprejeti tudi druge.

Vadba čuječnosti in samoopazovanja nas poveže z lastnimi čustvi ter vedenjskimi vzorci. Veliko naših odzivov izvira iz preteklih izkušenj, včasih tudi travmatičnih dogodkov, ki jih nezavedno nosimo s seboj. Ta globoka čustva in deli naše osebnosti močno vplivajo na odnose, sprejemanje odločitev in splošno zadovoljstvo v življenju.
Sprejemanje vseh delov sebe je ključno za osebno zadovoljstvo in zdravje naših odnosov, pa naj bo to v družini, na delovnem mestu ali v širši družbi. Bolj ko smo povezani s svojo notranjostjo, lažje se soočamo z izzivi in gradimo boljšo prihodnost. Naši notranji deli so naša družina, naša pokrajina – sprejmimo jih, da lahko ustvarimo lepše življenje zase in za druge.
Objem in do naslednjič!
Zumra
PS: Za nadaljnje raziskovanje naših notranjih delov toplo priporočam knjige Dr. Gaborja Matéja, Bessla van der Kolka, Dr. Richarda Schwartza in drugih strokovnjakov na temo vpliva zgodnjega razvoja na naše življenje.
Oblikoval in razvil: ERCO ERIN ĆORALIĆ s.p., 2024 ©