Skrite rane otroštva – kako preteklost oblikuje našo sedanjost

"Starši so me mlatili, ko sem bil otrok, in nisem bil travmatiziran," je dejal moški, ki ga je nekdanja partnerica prijavila zaradi nasilja.

"Ko sem bil otrok, so me pustili jokati samega, dokler nisem zaspal, in bilo je tako hudo, ker nisem smel ven iz sobe," je povedal moški, ki vsak dan preživi na družbenih omrežjih in ima težave s spanjem.

"Ko sem bil otrok, sem bil kar naprej kaznovan in sedaj sem čisto v redu," je dejal moški, ki si vsakič, ko naredi napako, izreče sovražno besedo kot obliko samokaznovanja.

"Ko sem bila otrok, so name starši močno pritiskali in trpim zaradi travme, imenovane izobraževanje," je dejala ženska, ki še vedno ne razume, zakaj so vsi njeni partnerji sčasoma postali agresivni.

"Če sem kot otrok postala muhasta, me je oče zaprl v sobo, kjer sem se sama naučila umiriti, in danes to cenim," je dejala ženska, ki trpi zaradi tesnobe in ne razume, zakaj se tako boji biti v majhnih prostorih.

"Starši so mi govorili, da bodo odšli, ali da me bodo dali tujcu, če se bom jezila in nimam travme zaradi tega," je dejala ženska, ki nenehno prosi za ljubezen in odpušča nezvestobe samo, da se ne počuti zapuščene .

"Starši so me nadzorovali tako, da so od mene vedno zahtevali dober rezultat," je dejala ženska, ki ne more vzpostaviti očesnega stika z avtoritativnimi ljudmi, ne da bi ji bilo nerodno in nelagodno.

»Kot otroka so me pretepali s pasom, a sem postal dober človek, "celo izobraženec"«, je dejal moški, ko so ga sosedje prijavili policiji zaradi pijanosti in vpitja na ženo.

"Starši so me naučili, da preučim, kaj vse lahko prinese denar, in da vidim, kako dobro mi bo šlo v življenju, če bom imel dobr finančno podlago," je dejal moški, ki sanja o petku vsak dan, ker obupano opravlja delo, ki si ga ni želel.

"Ko sem bila majhna, so me prisilili, da sem mirno sedla, dokler nisem pojedla vse hrane s krožnika, in celo prisilno so me hranili - nista bila kot ta popustljiva starša," je dejala ženska, ki ne razume, zakaj je v adolescenci razvila motnjo hranjenja.

"Hvaležen sem mami in očetu za vsak udarec in kazen, ker če tega ne bi storili, kdo ve, kaj bi se mi zgodilo," je dejal moški, ki mu nikoli ni uspelo vzpostaviti zdravega partnerstva in njegov sin nenehno laže, ker se ga boji ...

vir: internet

Ko slišimo take zgodbe, si morda mislimo: "Ti ljudje so premagali težko otroštvo in so zdaj v redu." Pa vendar, če pogledamo globlje, postane jasno, da rane, ki so jih doživeli kot otroci, še vedno vplivajo na njihova življenja, odnose in duševno zdravje.

Mnogi od nas ne prepoznamo travme, ki smo jo doživeli v otroštvu. Namesto tega razvijemo mehanizme preživetja, ki so morda pomagali takrat, danes pa nas omejujejo. Odrasli, ki trdijo, da jih otroške izkušnje niso travmatizirale, pogosto še niso ozavestili, kako te izkušnje oblikujejo njihove misli, občutke in dejanja. Vzorci se prenašajo. Nezavedno.

Zakaj je pomembno, da priznamo travmo?

Travma ni le posledica fizičnega nasilja. Lahko je tudi čustvena zapuščenost, neustrezna kaznovanja, nezadovoljitev osnovnih čustvenih potreb, pretirana pričakovanja ali zanemarjanje otrokovih čustev. Vse to lahko pusti globoke rane, ki nas spremljajo vse življenje.

Ko enkrat prepoznamo, kako nas preteklost oblikuje, smo na poti do ozdravitve. Razumevanje, da niso vsi, ki trdijo, da so »v redu«, dejansko v stiku s svojimi resničnimi občutki, je ključni korak k bolj sočutnemu odnosu do sebe in drugih.

Soočenje s travmo ni lahko. Včasih je potrebno veliko časa, poguma in podpore, da začnemo proces zdravljenja. A ravno v tem procesu se skriva priložnost, da prekinemo cikle bolečine in nasilja ter ustvarimo bolj zdrave odnose s seboj in s svetom okoli nas.

Za globlje razumevanje, kako nas telo in um varujeta pred travmo ter kako nas lahko nepriznana bolečina spremlja skozi življenje, priporočam branje knjige dr. Gabor Mate-ja: "Ko telo reče NE". Prav tako lahko pogledate izobraževalne videoposnetke, ki osvetljujejo to tematiko, kot je ta s podnapisi na YouTubu: Ko telo reče NE. https://youtu.be/-De7zu_uc4g

Zaključek:

Če želimo razumeti svojo sedanjost in ustvariti bolj zdrav in sočuten svet, moramo spoznati svojo preteklost. S prepoznavanjem lastnih ran postanemo sposobni kontrolirati svoj odziv na situacije in razumeti tudi druge, kar vodi do večjega miru – v našem srcu, duši in v odnosih z ljudmi, še posebej z ljudmi, ki jih imamo radi.